Lasersko navarjanje

Varjenje inoxa lahko z drugimi besedami poimenujemo tudi varjenje nerjavečega jekla. Inox lahko varimo z različnimi postopki, med njimi sta tudi MIG in TIG varjenje. Gre za klasična postopka varjenja, ki ju izvajajo v vsakem podjetju, v katerem nudijo storitve varjenja. V našem podjetju izvajamo lasersko varjenje in lasersko navarjenje, ki ima v primerjavi z MIG in TIG tehnikama kar nekaj prednosti. Te vam predstavljamo v nadaljevanju članka.

Jeklo ob dolgotrajnem stiku z vodo ali vlago začne rjaveti in korodirati. Inox oziroma nerjaveče jeklo je zlitina, katere temeljna snov je železo. Delež železa mora biti najmanj 50 %, da lahko rečemo, da je določen material narejen iz nerjavečega jekla. Vsebovati mora minimalno 10,5 % kroma in maksimalno 1,2 % ogljika. Nerjaveče jeklo se v industriji in na ostalih področjih uporablja vedno pogosteje, zato je potreba po varjenju inoxa vedno večja. Če varjenja inoxa ne izvedemo s pravilnim postopkom, lahko inox izgubi svoje antikorozivne lastnosti!

Inox ločimo po njegovih mehanskih in varilnih lastnostih.

Martencitni inox ima kritično ohlajevalno hitrost, zato je potrebno opraviti predgrevanje na temperaturi od 350 do 400 °C.

Feritni inox ne kali in ga ni mogoče toplotno obdelati. Priporočamo predgrevanje na 200°C, za zmanjšanje krhkosti zvara pa predlagamo žarjenje po varjenju na 780°C.

Avstenitni inox ne kali in je nemagneten. Njegova varivost je dobra, zato predgrevanje v tem primeru ni potrebno. Dodajni material mora biti po kemični sestavi enak kot osnovni material. Slaba lastnost teh jekel je nagnjenost k interkristalni koroziji, to je izločanje kromovih karbidov pri povišanih temperaturah. Ker se to dogaja pri varjenju, to pomeni da zvar in okolica nista odporna na korozijo. Nevarnosti za ta pojav ni, če jeklo in zvar vsebujeta < 0,03 % C ali če je stabilizirano z Nb ali Ti. Za varjenje moramo uporabljati elektrode, ki so stabilizirane ali pa imajo nizko vsebnost ogljika.

V praksi je najbolj razširjen avstenitno-feritni inox, ki je delno tudi magnetičen. Če upoštevate priporočene postopke varjenja tega inoxa, ne bi smeli imeti težav. Takšni izdelki se nahajajo v kemijski industriji, ladjedelništvu in konstrukcijah. So izredno dobro odporni na korozijo in nam zagotavljajo visoko trdnost materiala.

Pri varjenju inoxa moramo zaradi korozijske obstojnosti izbrati dodajne materiale, ki morajo biti čim bolj podobni osnovnim. Pri varjenju inoxa moramo uporabiti primerno orodje, prostor in znanje. Po koncu varjenja inoxa je var potrebno tudi kvalitetno očistiti in pasivirati.

Pri varjenju inoxa smo v podjetju pozorni na različne specifike. Ena izmed teh je tudi temperatura varjenja. Varjenec ni priporočljivo predolgo izpostavljati visoki temperaturi. Na temperaturi med 425 in 860 se namreč krov v inoxu veže z ogljikom, kar skupaj tvori kromov karbid. Naša naloga je, da pri varjenju inoxa obdelovanec držimo na čim nižji temperaturi in ga s pomočjo zaščitnih plinov varujemo pred oksidacijo.

Pred oksidacijo je v večini primerov potrebno zaščititi tudi hrbtno stran vara. Za ščitenje hrbtne strani se lahko uporabljajo zaščitni plini, paste za zaščito korena, trakovi za ščitenje korena ter kovinske podložne plošče ter jedra iz aluminija ali bakra. Za prihranek plina za podpihavanje pri ceveh se uporabljajo tudi vodotopni papirni čepi. Ravno tako je potrebno inox zaščititi pred okužbami z jekli slabše antikorozivne kakovosti, na primer, če pri brušenju ali čiščenju uporabimo abrazivni material, s katerim smo predhodno brusili navadno jeklo.

Po varjenju inoxa vare očistimo, saj se drugače na inoxu lahko ponovno ustvari plast kromovega oksida (vare, ki so srebrni ali zlati ni potrebno čistiti).